| 28. november 2005 Odbor za zdravstvo
Šubičeva 4
1000 Ljubljana Zadeva: zakonodaja o cepljenjih Spoštovani! V postopku prilagajanja zakonodaje o cepljenjih bi vam naša Kongregacija želela sporočiti svoje pomisleke in pripombe. Vse več ljudi se zaveda razlogov za in proti v zvezi s cepljenji, pridobivajo relevantne informacije in bi lahko ugovarjali na podlagi: medicinskih informacij, verovanja in filozofije. V prilogi boste našli naše komentarje in predloge. Hvala vam za vašo pozornost,  Lama Shenphen Rinpoče Predstojnik budistične kongregacije Dharmaling
* KOMENTAR K ZAKONODAJI O CEPLJENJIH * I) Medicina:
Cepiva niso nenevarne substance, temveč imajo lahko zelo resne posledice in stranske učinke (od blagih reakcij do smrti, zaradi hude oslabitve imunske reakcije in dolgotrajnega procesa slabljenja celotnega imunskega sistema).
II) Religije:
Nekatera cepiva vsebujejo živalske produkte.
Izdelovanje in ohranjanje cepiv na sodobni ravni vključuje veliko testiranja na živalih.
III) Filozofija:
Dejavnik obveznega je pri substanci, ki ni brez resnih stranskih učinkov, vrsta nasilja nad človeškim dostojanstvom izbire lastne usode in življenja.
* *
*
I. S stališča MEDICINE:
1. Vzroki nezgod s cepivi:
* sam pripravek cepiva (nezgoda zaradi okužbe ali alergije),
* naključna kontaminacija, ali zaradi nezadostne prečiščenosti pripravka cepiva,
* ponovna pridobitev virulentnosti pri živi vakcini (primer cepiva proti otroški paralizi za oralno cepljenje in včasih pri BCG),
* alergija ali zastrupitev zaradi ene od komponent vakcine (konzerviranje, antibiotik, imunski aditivi) ali z ostanki proizvodnega procesa (ostanki medija za kulturo, izdelkov za deaktivacijo ali razkužil ali antibiotikov, uporabljenih med proizvodnjo),
* slab postopek injiciranja ali slabo proporcioniranje,
* neupoštevanje kontraindikacij,
* uporaba več cepiv, kar povečuje tveganje stranskih učinkov vsakega cepiva.
1.1. Različni tipi stranskih učinkov:
* lokalne ali splošne reakcije po cepljenju: bolečina, rdečica ali oteklina na mestu injiciranja, vročina, bolečine, slabosti. Ti simptomi so precej običajni. Njihova pogostnost in intenzivnost je za vsako cepivo drugačna. Izginiti morajo v dveh ali treh dneh,
* manjši škodljivi učinki: bolečine v sklepih, izpuščaji, ekcemi ali napadi astme pri posameznikih s predispozicijo,
* resni škodljivi učinki:
- anafilaktični šok (alergična reakcija nastopi v 15 minutah takoj po cepljenju), zakasneli šok (tveganje nenadne smrti novorojenčka),
- nevrološke okvare: krči, encefalitis, mielitis, poliradikulonevritis (Guillain-Barréjev sindrom), paralize, multipla skleroza itd.
- resne ledvične okvare,
- okvare, ki lahko nastanejo kmalu po cepljenju ali dolgo po njem: avtoimunske bolezni (diabetes, lupus, periarteritis nodosa, revmatoidni poliartritis itd.), rak itd.
1.2. Načelne kontraindikacije, ki so klasično sprejete:
1.2.1. Splošne kontraindikacije za vsa cepiva:
- vročina,
- nalezljiva bolezen v razvoju,
- diabetes, ki ni stabiliziran,
- kronične bolezni v razvoju (konstitucijski ekcem, posebej psoriaza).
- Pred vsakim cepljenjem, in še posebno pred cepljenjem proti hepatitisu B, je potrebno pretehtati prednosti in slabosti pri pacientu, ki ima sam ali v družini zgodovino multiple skleroze.
1.2.2 Kontraindikacije, ki so specifične za žive vakcine (BCG, oralna polio, ošpice, mumps, rdečke, rumena mrzlica). Zaradi aktivnosti virusa, ki je samo atenuirana in vedno predstavlja tveganje za povrnitev določene stopnje virulentnosti, so žicve vakcine kontraindicirane v primeru:
- nosečnosti,
- malignih obolenj v razvoju (razen BCG),
- v vseh primerih prirojenega ali pridobljenega imunskega deficita: AIDS, imunosupresivne terapije (kemoterapija, kortikoidi).
2. Hepatitis B.
2.1 V Franciji je bilo takrat, ko je bilo cepljenje proti hepatitisu B obvezno, več tožb proti državi s strani pacientov, pri katerih se je razvila “skleroza multipleks”.
2.1.1. 15. maja 2000 je Glavna direkcija za zdravje več osebam poslala pismo, v katerem so izjavili, da priznavajo vzročno povezavo med njihovim zdravstvenim stanjem in vakcino proti hepatitisu B; s tem so odprli vrata za finančne odškodnine, ki jih mora plačati država!
2.1.2. 2. maja 2001 je drugostopenjsko sodišče v Versaillesu zavzelo jasno stališče v prid žrtvam tega cepiva. Danes velja, da je bilo več kot dva tisoč oseb žrtev cepiva proti hepatitisu B.
Če poznamo način prenašanja te bolezni, se lahko vprašamo, ali si otroci zaslužijo cepljenje v otroštvu in izpostavljanje tveganju tako hudih potencialnih posledic!
2.2. 1.800 dosjejev, ki jih je zbral Revahb (Mreža za evaluacijo vakcine proti hepatitisu B), je odtlej pokazalo, da je to zelo nevarno cepivo, krivo za mnoge primere multiple skleroze, nevroloških motenj, očesnih in slušnih težav ter različnih avtoimunskih obolenj: insulinsko odvisnega diabetesa, revmatoidnega poliartritisa, ankiloznega spondilitisa, amiotrofične lateralne skleroze, purpure, vaskulitisa, glomerulonefritisa itd.
2.3. Hepatitis B se prenaša s krvjo ali spolno. Če upoštevamo situacijo v naših civiliziranih državah, ali lahko resnično rečemo, da so naši otroci izpostavljeni tveganju?
3. Tuberkuloza
Povzroča jo Kochov bacil ali "Mycobacterium tuberculosis" iz družine mikobakterij in se prenaša po zraku (kašelj). Še danes se v industrializiranih deželah, kot je Francija, naravno okuži približno ena od treh oseb. Te okužbe – če govorimo o primarnih okužbah – so v 90 do 95 % primerov neopazne (brez simptomov). Primarna infekcija biološko rezultira v formiranju majhne okrogle lezije v obliki nodule v pljučih, ki je hitro odstranjena, če je obrambni sistem organizma dober.
Epidemije tuberkuloze se redno pojavljajo v skupinah precepljene populacije. Pred dvanajstimi leti je prof. Grosset analiziral devet študij s primerjavo stopnje tuberkuloze pri precepljeni in neprecepljeni populaciji (zdravstvena revija “Prescrire”, december 1988). Tri od teh študij kažejo zaščito, višjo od 75 %, tri druge zaščito med 15 in 30 %, in tri zadnje kažejo nično učinkovitost (0 %), posebno največja svetovna študija, ki je bila opravljena v Indiji na 260.000 otrocih pod pokroviteljstvom SZO. Prof. Grosset pa ni povedal vse resnice. Tri študije, ki so bile prikazane tako, kot da so imele nični učinek, so dejansko imele negativen učinek, kot kažejo krivulje v dveh referenčnih delih iz anglosaških dežel [Clinical Tuberculosis (izd. Chapman and medical Hall, London, 1994) in Tuberculosis, knjiga, ki so jo napisali specialisti za tuberkulozo ameriškega centra za nadzor bolezni (izd. Springer Verlag, Berlin, 1996)]. Te kažejo, da je BCG lahko neposredni ali posredni vzrok za primere tuberkuloze!
Torej BCG ni samo nekoristno, temveč tudi nevarno.
4. Davica
Ta bolezen je n.pr. v Franciji popolnoma izginila pred enajstimi leti. Če se zavedamo, da cepivo ni brez tveganja, je ohranjanje obveznega cepljenja proti davici za vse otroke popolnoma neupravičeno.
5. Mumps
Postvakcinacijski meningitisi so bili leta 1994 pogostejši kot meningitisi, povzročen zaradi bolezni same! Doslej se dozdeva, da ti postvakcinacijski meningitisi ne puščajo posledic, toda ali je tveganje res potrebno? Dejansko je glavni cilj kampanj za cepljenje proti mumpsu usmerjen v preprečevanje orhitisa pri najstnikih ali odraslih in tveganja neplodnosti, ki je njegova posledica. To tveganje neplodnosti je precenjeno, če vemo, da orhitis na splošno prizadene samo eno modo. Kakršnakoli že pa je resničnost tega tveganja za dečke, zakaj bi cepili deklice, če ne zato, da se zadovolji farmacevtsko industrijo? ...
6. Ošpice
6.1. Skupina iz Royal Free Hospital v Londonu je v reviji Lancet (29. april 1995) objavila članek, katerega sklep je, da vakcina proti ošpicam povzroča tveganje Crohnove bolezni. To resno prebavno obolenje je avtoimunskega izvora. [Primerjava skupine 3.500 pred tridesetimi leti cepljenih ljudi z 10.000 necepljenimi ljudmi iste starosti, ki so jo opravili britanski raziskovalci, je ugotovila trikrat bolj značilno razmerje Crohnove bolezni pri cepljenih kot pri necepljenih.]
6.2. Druga študija, ki je bila leta 1997 objavljena v Lancetu, je potrdila možno povezavo med cepivi proti ošpicam in mumpsu ter Crohnovo boleznijo in tudi avtizmom. Ker je bilo ugotovljeno, da so se primeri avtizma opazno pomnožili od uvedbe teh cepiv v severovzhodnem delu porečja Temze in v Kaliforniji, britansko in ameriško združenje staršev otrok z avtizmom, pa tudi nacionalni informacijski center za cepiva ter ameriško združenje staršev otrok žrtev cepljenja obtožujejo državne organe, da manipulirajo s statistiko, in zahtevajo neodvisno preiskavo tega vprašanja.
6.3. Medtem ko bolezen sama zagotavlja varno imunost, je cepivo ne. To je še posebej nevarno za noseče ženske. V primeru, da ženska med nosečnostjo dobi ošpice, je tveganje splava ali prirojenih okvar skoraj tako veliko kot pri rdečkah. Mlade matere, ki so bile cepljene v otroštvu, bodo prikrajšane za protitelesa proti ošpicam in ne bodo zavarovale svojega novorojenčka, ki bo zato lahko dobil ošpice v takšni starosti, ko so zanj nevarnejše in ga cepivo ne more zaščititi.
7. Sestava cepiv
Resne probleme povzročata dve komponenti cepiv:
7.1. Živo srebro, ki se uporablja kot konzervans v obliki derivata, živosrebrovega tiolata (imenovan tudi tiomersal ali etilživo srebro).
7.2. Aluminij, ki je dodan kot imunski aditiv, ki povzroči vnetno reakcijo, s tem pa poveča odziv protiteles na antigen.
Velika toksičnost teh produktov je dobro znana. Njihova prisotnost v cepivih je uradno priznana, ker so uporabljene zelo majhne količine. Toda to so zelo strupeni produkti in njihova večkratna uporaba povečuje njihovo toksičnost!
8. Teorija T2.
Obstaja več študij, ki dokazujejo, da če je organizmu otroka preprečeno, da bi izkusil nenevarne “otroške bolezni”, to zelo poveča tveganje, da bo v prihodnosti razvil avtoimunsko obolenje, astmo ali kožne bolezni.
Tako se lahko legitimno vprašamo: zakaj bi danes otroke cepili proti boleznim, ki smo jih sami imeli kot otroci in od njih nismo imeli sekundarnih učinkov, če vemo, da cepljenje lahko zmoti otrokov imunski sistem?
* *
*
II) S stališča VERE:
1.1. Budizem ni izrecno proti uporabi živalskih proizvodov v medicini. In tibetanska medicina v določenih pilulah uporablja nekatere živalske komponente.
Vendar pa je budizem odločno proti povzročanju bolečine in mučenju vseh bitij, vključno z živalmi. Kar nas pripelje do nasprotovanja mučenju v laboratorijih, še posebno, ker danes posedujemo tehnologijo, s katero bi se lahko izognili uporabi živali za testiranje (še posebej, ker človek in žival tako in tako ne reagirata enako).
Upoštevajmo torej, da Evropska unija zdaj žival priznava za “čuteče bitje”. [http://europa.eu.int/comm/food/animal/index_en.htm]
* *
*
III) S stališča FILOZOFIJE:
1.1. Človekove pravice dajejo posamezniku pravico, da izbere tisto, kar je najboljše zanj oziroma zanjo in za bitja, za katera nosi polno odgovornost, v primeru, da v celoti razume situacijo.
Vendar pa, koliko pacientov je v celoti obveščenih o tveganjih, ki jih pomeni cepljenje?
1.2. Od dobrih staršev pričakujemo, da bodo delovali razumno in v najvišje dobro svojih otrok. Če se nek roditelj popolnoma zaveda posledic cepljenja, v primerjavi z majhnim tveganjem, da bo otrok trpel zaradi “domnevno preprečene” bolezni, mora imeti pravico, da zaščiti svojega otroka, da brani sebe, na demokratičen način.
Vseh staršev, ki se želijo izogniti cepljenju, ne moremo označiti za “hipije”, “new age” ali za pripadnike kakšne sekte! Mnogi so polno izobraženi, duševno zdravi , in mnogi med njimi so tudi sami zdravniki.
1.3. V Franciji je bilo leta 2000 okoli:
* 100.000 smrti, povezanih s tobakom in alkoholom (t.j. okoli 1 smrt na 585 prebivalcev);
* 8.000 mrtvih na cestah (t.j. okoli 1 smrt na 7.000 prebivalcev) .
* 78 smrti zaradi meningitisa (t.j. okoli 1,3 smrti na 1.000.000 prebivalcev).
Vendar lahko ugotovimo, da:
- sta alkohol in tobak naprodaj brez omejitev in se ju celo oglašuje (ker prinašata veliko dobička),
- se hitre avtomobile prodaja brez omejitev in se jih celo oglašuje (denar, denar),
- je cepljenje obvezno, čeprav njegova koristnost ni dokazana, njegova tveganost pa je dokazana - ker pač prinaša veliko denarja!
Tako lahko človek resno podvomi o tem, da je katerikoli obvezni zdravstveni poseg namenjen za njegovo/njeno dobro, in imeti mora demokratično pravico, da mu nasprotuje.
* *
*
SKLEP
1. V praktičnem smislu bi kot obvezna ohranili samo tri cepiva:
* tetanus,
* poliomielitis (oralno cepljenje),
* hepatitis B za poklice z visokim tveganjem okužbe.
2. Izmed obveznih cepljenj bi odstranili cepiva proti tako imenovanim “otroškim boleznim” (nekoristna in nevarna):
* oslovski kašelj (pertussis) - * ošpice - * mumps - * rdečke
3. Otrok pod 12 meseci naj sploh ne bi cepili.
4. V primeru, da bi starši – pod pritiskom laboratorijev – cepili svoje otroke proti drugim boleznim (poleg tetanusa in otroške paralize) :
4.1. Bi bilo potrebno podati temeljite informacije o možnih tveganjih, povezanih z injiciranjem cepiva.
4.2. Zdravnik, ki opravlja cepljenje, bi moral biti neposredno odgovoren za vse resne stranske učinke v primeru, da tveganja pacientu niso bila obširno pojasnjena.
Zato predlagamo, da pacienti – ali starši mladoletnih pacientov – in zdravnik skupaj podpišejo sporazum, ki bo jasno definiral, katere informacije so bile podane, in sprejem teh tveganj s strani pacienta ali staršev.
5. Če bi cepljenje proti otroškim boleznim, BCG in hepatitisu B ostalo obvezno, naj zakonodajalec vključi člen, ki omogoča “ugovor vesti”. To je edina demokratična opcija ob želji, da bi uveljavili načrt cepljenja v velikem obsegu.
V tem primeru bi “obvezno” pomenilo samo: “zelo priporočljivo in izvajano v velikem obsegu”; in ne več: “vdor v pravico posameznika, da sprejme oz. ne sprejme medicinski poseg, ki ima lahko resne posledice za zdravje ”.
5.1. Starši naj bi imeli pravico odločati za svoje otroke.
5.2. Ta ugovor bi pacient ali starši izvršili s podpisom dokumenta, da zavračajo sprejem priporočenih cepiv in da se zavedajo možnih posledic nesprejema teh cepiv (v skladu s priporočili države). Pacienti ali starši bi pojasnili, zakaj ne želijo biti cepljeni oziroma ne želijo, da bi bili cepljeni njihovi otroci.
5.3. S sprejemanjen “ugovora vesti” bi država lahko imela tudi bolj pravilne informacije o tem, kdo je cepljen in kdo ne (namesto da morajo starši in pacienti lagati, da se izmaknejo), in bi lahko opravljala tudi ustrezne študije, kakšen vpliv ima prepuščanje odločitve pacientom, ob hkratnem opazovanju posledic.
PRIPOMBA O PTIČJI GRIPI:
Po več študijah virus ptičje gripe v sedanjem času ni resna grožnja, saj večina njegovih različic ljudi ne okuži neposredno. Ker ne vemo, kateri tip virusa bo dejansko postal aktiven proti ljudem, je cepljenje absolutno nekoristno in nepotrebno.
Predlagano zdravilo pomeni veliko tveganje (v zadnjem času je bilo zaradi njega zabeleženih več smrti), brez zagotovila o njegovi učinkovitost.
Opazimo lahko, da je največja nevarnost na velikih perutninskih farmah, ki predstavljajo največjo nevarnost za pojav ptičje gripe kakor tudi za njeno prenašanje na ljudi in začetek pandemije. Na kakšen način bo država, ki se tega zaveda, ukrepala, da bo zaščitila življenja tisočev državljanov? Edina smiselna rešitev bi bila takojšnja zaustavitev delovanja teh velikih farm. Če tega ne storijo, države dejansko podpirajo sam vir izbruha pandemije!
|
