12. Maj 2001 / 18. Maj 2002,
Z izvlečki iz: Berzin, Alexander:
"Relating to a Spiritual Teacher: Building a Healthy Relationship"
Ithaca: Snow Lion, 2000.
Izkustvena dejstva o odnosu duhovni učenec-učitelj Da bi se izognili zmešnjavi v odnosu med duhovnim učencem in učiteljem, se moramo seznaniti z določenimi izkustvenimi dejstvi:
1. Skoraj vsi duhovni iskalci po stopnjah napredujejo na duhovni poti.
2. Večina praktikantov v svojih življenjih študira z mnogimi učitelji in z vsakim zgradi drugačen odnos.
3. Niso vsi učitelji dosegli enake ravni dovršenosti.
4. Vrsta odnosa, ki je primeren za določenega iskalca in določenega učitelja, je odvisna od duhovne ravni vsakogar od njiju.
5. Običajno ljudje v razmerju do svojih učiteljev vzpostavljajo postopoma vse globlje odnose, medtem ko napredujejo po duhovni poti,
6. Ker lahko isti učitelj igra različne vloge v duhovnem življenju posameznih iskalcev, je lahko najprimernejši odnos, ki ga ima vsak iskalec s tem učiteljem, različen.
Ravni duhovnega učitelja in duhovnih iskalcev
Na ta način obstaja več ravni duhovnega učitelja in duhovnega učenca. Te so:
- profesorji budizma, ki podajajo informacije kot na univerzi,
- inštruktorji Darme, da pokažejo, kako prenesti Darmo v življenje,
- vaditelj meditacije, da poučuje metode, podobne kot se uči tai-či ali jogo,
- duhovni mentorji, ki se razlikujejo glede na stopnjo zaobljub, ki jih podelijo učencu: zaobljube za laike ali zaobljube za menihe in nune, zaobljube bodisatve ali tantrične zaobljube.
Temu ustrezno obstajajo:
- učenci budizma, ki želijo dobiti informacije,
- učenci Darme, ki se želijo naučiti, kako vnesti Darmo v življenje,
- učenci meditacije, ki se želijo naučiti metod za sprostitev ali urjenje uma,
- učenci, ki želijo izboljšati prihodnja življenja, doseči Osvoboditev ali Razsvetljenje in so pripravljeni vzeti določeno mero zaobljub, da bi jim pomagale doseči te cilje. Četudi učenci želijo izboljšati sedanje življenje, na to gledajo kot na korak na poti k Osvoboditvi in Razsvetljenju. o Vsaka raven ima svoje kvalifikacije in kot duhovni iskalci moramo upoštevati tako svoje kot učiteljevo ozadje - azijsko ali zahodno, meniško, nunsko ali laično, stopnjo izobrazbe, stopnjo čustvene in etične zrelosti, stopnjo zavezanosti in tako naprej. Zato je pomembno, da napredujemo počasi in previdno. Sposobnosti potencialnega učenca in potencialnega učitelja
Kot potencialni učenci moramo preveriti svojo lastno stopnjo razvoja, da se ne bi zavezali v razmerje, na katerega nismo pripravljeni. Glavne lastnosti, ki jih učenec potrebuje, so:
1. da je odprtega duha, brez navezanosti na svoje predpostavke in mnenja,
2. da ima zdrav razum, ki razlikuje med tem, kar je primerno in kaj ni,
3. da ga močno zanima Darma in to, da najde pravilno usposobljenega učitelja,
4. da ceni in spoštuje Darmo in dobro usposobljene učitelje,
5. da ima pozoren um,
6. da ima osnovno stopnjo čustvene zrelosti in stabilnosti,
7. da ima osnovni čut za etično odgovornost.
Odvisno od svoje stopnje učitelj potrebuje vedno več kvalifikacij. Na splošno rečeno, so glavne naslednje:
1. zdrav odnos s svojim lastnim duhovnim učiteljem,
2. več znanja o Darmi, kot ga ima učenec,
3. izkušnja in določena stopnja uspeha pri vnašanju njenih metod v meditacijo in vsakdanje življenje,
4. zmožnost, da postane navdihujoč primer dobrodejnih rezultatov prenašanja Darme v vsakdanje življenje.
To pomeni, da ima:
5. etično samodisciplino,
6. čustveno zrelost in stabilnost, osnovani na osvobojenosti grobih čustvenih težav,
7. iskreno skrb za dobrobit učencev kot vodilno motivacijo za učenje,
8. potrpežljivost v učenju,
9. odsotnost pretvarjanja (da se ne pretvarja, da poseduje lastnosti, ki jih nima) in odsotnost hinavščine (da ne skriva svojih napak, na primer pomanjkanja znanja ali izkušenj).
Stvari moramo umeriti glede na dejansko situacijo - kakšno stopnjo sposobnosti imajo učitelji, ki so dostopni v našem mestu, koliko časa in zavezanosti imamo sami, kaj so naši duhovni cilji (realistični, ne le idealni "biti v korist vsem čutečim bitjem") in tako naprej. Če preverimo usposobljenost potencialnega učitelja, preden se zavežemo v duhovno razmerje, se lahko izognemo skrajnostima spreminjanja učitelja v boga ali hudiča. Ko spremenimo duhovnega učitelja v boga, nas naša naivnost naredi odprte za zlorabo. Če ga ali jo spremenimo v hudiča, nam bo naša paranoja preprečevala sprejemanje koristi.
Razlika med tem, da postanemo učenec duhovnega mentorja, in tem, da postanemo terapevtov klient Eden glavnih vzrokov zmede v odnosu učenec-učitelj je želja, da bi bil duhovni mentor kot terapevt. Zamislite si nekoga, ki si želi doseči čustveno srečo in dobre odnose za vse nadaljnje življenje. Postati učenec duhovnega mentorja, da bi dosegel ta cilj, je v mnogih vidikih podobno kot iz istega razloga postati klient terapevta.
Tako budizem kot terapija:
1. se rojevata iz prepoznavanja in priznavanja trpljenja v naših življenjih in želje, da bi ga ublažili;
2. se lotevata dela z nekom z namenom prepoznati in razumeti naše probleme in njihove vzroke. Mnogo oblik terapije se pravzaprav strinja z budizmom, da nam razumevanje služi kot ključ do samo-transformacije;
3. zaobjemata miselne šole, ki poudarjajo globinsko razumevanje vzrokov naših težav, tradicije, ki poudarjajo delo po pragmatičnih postopkih za preseganje teh dejavnikov, in sisteme, ki priporočajo uravnoteženo kombinacijo obeh pristopov;
4. zagovarjata vzpostavljanje zdravih čustvenih odnosov z mentorjem ali terapevtom kot pomemben del procesa samorazvoja;
5. čeprav je večina klasičnih terapij plaha do uporabe etičnih vodil za oblikovanje klientovega vedenja in načinov mišljenja, nekatere post-klasične šole zagovarjajo etična načela, podobna tistim v budizmu. Takšna načela vključujejo enako pošten odnos do vseh članov disfunkcionalne družine in brzdajo delovanje na osnovi destruktivnih vzgibov, kakršna je jeza.
Navkljub podobnostim pa obstaja vsaj pet značilnih razlik med tem, da postanemo učenec budističnega mentorja in tem, da postanemo terapevtov klient:
(1) Čustveno stanje, v katerem nekdo vzpostavi odnos. Potencialni klienti običajno pristopijo k terapevtu, ko so čustveno vznemirjeni. Lahko so celo psihotični in potrebujejo zdravila kot del terapevtske obravnave. V nasprotju s tem vzpostavljanje odnosa z mentorjem potencialnim učencem ni prvi korak na njihovi duhovni poti. Pred tem so študirali Budova učenja in začeli delati na sebi. Posledično so dosegli zadostno mero čustvene zrelosti in stabilnosti, tako da je razmerje učenec-mentor, ki so ga vzpostavili, konstruktivno v budističnem smislu. Z drugimi besedami, budistični učenec mora biti že relativno prost nevrotičnih stališč in vedenj. (2) Medsebojno nanašanje, kot ga nekdo pričakuje v odnosu. Potencialne kliente večinoma zanima predvsem to, da jih nekdo posluša. Tako pričakujejo od terapevta, da njim in njihovim problemom posveti koncentrirano pozornost, celo v okviru skupinske terapije. Po drugi strani pa učenci običajno ne delijo osebnih problemov s svojimi mentorji in ne pričakujejo ali zahtevajo individualne pozornosti. Celo če se posvetujejo z mentorjem glede osebne zadeve, tega ne storijo pogosto. Žarišce odnosa je poslušanje učenj. Budistični učenci se od svojih mentorjev prvenstveno učijo metod za premagovanje splošnih težav, s katerimi se vsi srečujemo. Zatem pa imajo za osebno odgovornost, da te metode vnesejo v svoje konkretne okoliščine. (3) Pričakovani rezultati delovnega razmerja. Cilj terapije je učenje sprejemanja težav v naših livljenjih in življenja z njimi ali pa njihovo zmanjšanje do te mere, da postanejo znosne. Če bi s ciljem čustvenega blagostanja v tem življenju pristopili k budističnemu duhovnemu mentorju, bi lahko prav tako pričakovali minimaliziranje naših problemov. Kljub temu, da je življenje težko - prvo dejstvo življenja (plemenita resnica), ki jo je Buda učil - ga lahko naredimo manj težavnega.
To, da naredimo svoja čustvena življenja manj naporna, pa je le pripravljalni korak k približevanju klasični budistični poti. Učenec duhovnega mentorja bi bil usmerjen vsaj k višjemu cilju ugodnih ponovnih rojstev, osvoboditve in razsvetljenja. Še več, budistični učenec bi imel intelektualno razumevanje ponovnega rojevanja, kot je razloženo v budizmu in najmanj oklevajoč odnos do njegovega obstoja. Klienti terapije nimajo nobene potrebe po razmišljanju o ponovnem rojstvu ali o ciljih onkraj izboljšanja trenutne situacije, v kateri se nahajajo. (4) Stopnja zavezanosti samopreobrazbi. Klienti terapevtu plačajo honorar za uro terapije, a se ne obvežejo za vseživljenjsko spreminjanje stališč in vedénja. Nasprotno pa budistični učenci lahko ali pa ne morejo placati učenj, kljub temu pa tudi uradno spremenijo usmeritev svojega življenja. Z odločitvijo za varno smer (zatočišče) se učenci zavežejo poti samorazvijanja, ki so jo Bude v celoti prehodili in nato učili in ki si ji visoko uresničena duhovna skupnost prizadeva slediti. Še več, budistični učenci se zavežejo k etični, konstruktivni smeri delovanja, govorjenja in razmišljanja. Poskušajo se izogniti, kolikor je le mogoče, uničevalnim vzorcem in se namesto tega zaposliti s pozitivnimi. Ko se učenci iskreno želijo osvoboditi ponavljajočih se težav nekontroliranega ponovnega rojevanja, se še močneje obvežejo in vzamejo laične ali meniške zaobljube. Učenci na tej stopnji se zaobljubijo za vse življenje, da se bodo v vsakem času vzdržali določenih načinov vedenja, ki so ali po naravi destruktivni ali pa je Buda priporočil, da se jim nekateri ljudje iz določenih vzrokov izognejo. Primer slednjega je meniška opustitev laičnih oblačil in privzemanje meniških oblačil. Celo preden razvije željo po polni osvoboditvi, učenec dostikrat vzame laične zaobljube ali zaobljube menihov in nun.
Klienti terapije pa se, po drugi strani, strinjajo, da bodo sledili določenim pravilom ravnanja kot del terapevtske pogodbe, na primer, držijo se urnika petdesetminutnih srečanj. Vendar ta pravila obstajajo le znotraj terapije. Ne prenašajo jih ven iz terapevtskega okolja, ne naprtijo si izogibanja naravno destruktivnega vedenja, sploh pa ne za vse življenje. (5) Odnos do učitelja oziroma terapevta Učenci gledajo na svojega duhovnega mentorja kot na živ zgled tega, kar si sami prizadevajo doseči. Obravnavajo jih na osnovi pravilnega prepoznanja mentorjevih kvalitet in ta pogled ohranjajo in krepijo skozi vso svojo postopno pot do razsvetljenja. V nasprotju s tem klienti lahko vidijo v terapevtih model čustvenega zdravja, vendar ti ne zahtevajo pravilne pozornosti na terapevtove kvalitete. Postati tak kot terapevt ni cilj odnosa. Skozi potek zdravljenja terapevt vodi klienta onkraj projekcij idealov.
Nepravilna uporaba izraza učenec
Včasih se ljudje imenujejo učence duhovnih mentorjev kljub temu, da sami, učitelji ali oboji ne dosegajo pravega pomena, ki ga vsebujeta ta dva izraza. Njihova naivnost jih pogosto vodi v nerealna pričakovanja, nesporazume, občutke ranjenosti in celo zlorabo. V tem kontekstu zloraba pomeni spolno, čustveno ali finančno izkoriščanje ali manipulacijo nekoga v izkazovanju moči. Vzemimo pod drobnogled tri pogoste tipe psevdo-učencev, ki jih najdemo na zahodu in so posebno dovzetni za težave z duhovnimi učitelji.
(1) Nekateri pridejo do centrov Darme v iskanju izpolnitve svojih fantazij. Nekaj so prebrali o "skrivnostnemu vzhodu" ali mega zvezdniških gurujih in želijo preseči svoja na videz nevznemirljiva življenja s pridobitvijo eksotične ali mistične izkušnje. Spoznajo duhovnega učitelja in se takoj razglasijo za učenca, posebno če je učitelj Azijec, nosi meniška oblačila ali oboje. Nagnjeni so k enakemu vedenju do zahodnih učiteljev, ki imajo azijska imena ali nazive, ne glede na to, če oseba nosi meniška oblačila ali ne.
Iskanje okultnega pogosto destabilizira odnos, ki ga tak iskalec vzpostavlja z duhovnimi učitelji. Čeravno se razglašajo za učence povsem kvalificiranih mentorjev, svoje učitelje pogosto zapustijo, ko ugotovijo, da se ne godi prav nic paranormalnega, razen morda v njihovi domišljiji. Povrhu tega pa nerealna stališča in visoka pričakovanja "instantnih učencev" pogosto zatemnijo njihovo zmožnost kritičnosti. Takšne osebe so posebno odprte za prevare duhovnih šarlatanov, ki znajo dobro zaigrati komedijo.
(2) Drugi lahko pridejo do centrov v obupnem iskanju pomoči za preseganje čustvene ali fizične bolečine. Morda so preizkusili različne oblike terapije, a zaman. Zdaj iščejo čudežno zdravilo od čarovnika/zdravilca. Razglasijo se za učence kogarkoli, ki bi jim bil pripravljen dati blagoslovljeno tabletko, jim povedati posebno molitev ali mantro, ki naj jo ponavljajo, ali pa bi jim naložil močno prakso - kot na primer sto tisoč prostracij - kar bi avtomatično uredilo njihove probleme. Obračajo se predvsem k tistemu tipu učiteljev, ki očara ljudi, ki hlepijo po okultnem. Miselnost "uredi-to" te iskalce čudežev pogosto vodi v razočaranje in obup, ko sledenje nasvetom celo usposobljenega mentorja ne prinese rezultatov v čudežnih ozdravitvah. Naravnanost "uredi-to" obenem privlači zlorabo duhovnih šušmarjev.
(3) Drugi pa, posebno razočarana, nezaposlena mladina, pridejo do Darma centrov kultnih sekt v upanju, da bodo pridobili eksistenčno okrepitev. Karizmatični megalomani jih pritegnejo z uporabo "duhovnih" sredstev. Svojim tako imenovanim učencem obljubljajo moč v številkah, če prisežejo popolno zvestobo njihovi sekti. Nadalje zapeljujejo učence z dramatičnimi opisi silnih zaščitnikov, ki bodo zdrobili njihove sovražnike, posebno slednike manjvrednih, nečistih budističnih tradicij. Z veličastnimi zgodbami o nadčloveških močeh ustanovnih očetov njihovega gibanja poskušajo izpolniti sanje učencev o mogočnem vodji, ki jih bo povzdignil do stanja duhovnega razsvetljenja. V odziv na te obljube se takšni ljudje hitro razglasijo za učence in slepo sledijo katerimkoli navodilom ali ukazom, ki so jih dali avtoritarni učitelji. Rezultati so običajno katastrofalni. Sklep:
Na kratko, enako kot ni vsak, ki uči v budističnem centru, pristen duhovni mentor, tako tudi ni vsak, ki v centru študira, pristen duhovni učenec. Potrebujemo natančno uporabo obeh izrazov, mentor in učenec. To zahteva duhovno poštenost in odsotnost pretvarjanja.
|
